Pretiran strah pred živalmi je precej pogostejši, kot si mislimo, saj za njim trpi do 60% ljudi. K sreči je to težava, ki jo lahko hitro in trajno odstranimo, potrebno se je le naučiti kako obvladati negativna čustva in jih obrniti sebi v prid.

Strah je prirojen odziv organizma na pretečo nevarnost, bodisi realno ali namišljeno. Ker varuje obstoj posameznika in vrste, je kot tak nujno potreben in koristen - če se bomo nečesa bali, bomo namreč posebno previdni in se s tem izognili morebitnim neprijetnostim.

Beseda fobija izhaja iz grške besede phobos, ki označuje »strah, grozo« in jo uporabljamo za označevanje trajnega, najpogosteje neutemeljenega in pretiranega strahu, ki je vezan na specifični objekt ali situacijo.Iracionalne strahove velikokrat pojmujemo kot fobije, vendar pa ni vsaka fobija nerealni strah - je pa vedno pretiran.

Ločnica med strahom in fobijo je v tem, da nas slednja bistveno ovira v vsakodnevnem delovanju. Posamezniki s fobijo se sicer zavedajo iracionalnosti pretiranega strahu, a si ne zmorejo pomagati.

Vzroki za nastanek fobij

Z zoofobijo se ne rodimo, pač pa gre za posledico priučenega strahu, pridobljenega z lastnimi slabimi izkušnjami ali od drugih ljudi - z vzgojo in zgledom svoje fobije na otroke prenašajo tudi starši, vzgojitelji, učitelji in sovrstniki, saj majhni otroci predsodke pridobijo s sprejemanjem stališč svoje okolice.

Fobije se razvijejo v starosti do treh let. Foto: Rotorhead

Do prožilnih dogodkov fobij pride v času od rojstva do starosti treh let. Takrat lahko naša podzavest poveže kopico negativnih občutkov z mislijo na določen objekt ali situacijo. Pred njimi nas skuša zaščititi tako, da v trenutku ponovitve situacije sproži alarm – z njim nas na vsak način želi odvrniti do ponovitve okoliščin, ko smo se močno ustrašili.

Znaki fobij se kažejo tako na duševni kot tudi na čustveni in fizikalni ravni:

• Na duševni ravni se kažejo fobije kot obsesivne misli, težava usmeriti misli kam drugam, prikazujejo se nam le slabe slike ali filmi, imamo občutek odmaknjenosti, strah pred izgubo nadzora, pred nezavestjo in občutek, da bi lahko znoreli.
• Na čustveni ravni se znaki kažejo kot strah, da se bo nekaj izredno slabega zgodilo, skrbi in močan nagon po begu.
• Fizično pa se nas loteva tresenje, omotica, težave z dihanjem, občutek dušenja, pospešeno bitje in razbijanje srca, bolečina v prsih, potenje, slabost, otrplost ali mravljinčenje, vročica ali mrazenje.

Stopnja strahu je pri posameznikih različna in se kaže vse od občutka neprijetnosti do pravih napadov panike. Pri nekaterih ljudeh lahko zelo močno reakcijo sproži že sama misel na določeno žival.

Nekaj najpogostejših primerov zoofobij:

• ailurofobija – strah pred mačkami
• arahnofobija – strah pred pajki
• entomofobija – strah pred insekti
• kinofobija – strah pred psi
• ofidiofobija – strah pred kačami
• ornitofobija – strah pred ptiči

Ali lahko zoofobijo premagamo ali je boljše, da se živalim, ki se jih bojimo, enostavno izogibamo? Kako nam lahko pri tem pomagajo strokovnjaki? Odgovore na ta in druga vprašanja lahko izveste v jutrišnjem članku biologinje Teodore Majer!

Med fobijami so najpogostejše tiste, povezane z eksotičnimi živalmi, zato je dobro, da otrokom že v otroštvu te živali približamo na primeren način. Pri tem so vam lahko v pomoč tudi naše predstavitve eksotičnih žverc:

• Spoznajmo eksotične živali: Pajki

• Spoznajmo eksotične živali: Paličnjaki

• Spoznajmo eksotične živali: Bradata agama

• Spoznajmo eksotične živali: Kraljevi in indijski piton